Kathak

PLESNO DRUŠTVO SALAM GHAZEEA

Kathak je eden izmed osmih priznanih stilov indijskega klasičnega plesa. Razvil se je na območju severne Indije, predvsem v današnjih zveznih državah Uttar Pradesh in Rajasthan. Njegovo ime izhaja iz sanskrtske besede katha, ki pomeni zgodba, ter besede kathakar – pripovedovalec oziroma pripovedovalka zgodb.
Kathak je edinstveno prepletanje plesa, glasbe, ritma, poezije in pripovedovanja. Prepoznaven je po ritmično razgibanem delu nog, elegantnih gibih rok, hitrih in nadzorovanih obratih, pokončni telesni drži ter izrazni uporabi obraza, dlani in oči. Plesalec oziroma plesalka skozi gibanje ne ustvarja samo ritma, temveč lahko brez besed pripoveduje zgodbe in izraža raznovrstna čustva.

Kathak povezuje pripoved, eleganco gibanja in nadzorovane obrate.

Od pripovedovalcev zgodb do klasične plesne umetnosti Začetki kathaka so povezani s potujočimi pripovedovalci, imenovanimi kathakarji, ki so v templjih in na javnih prostorih pripovedovali zgodbe iz indijskih epov in drugih izročil. Pripoved so dopolnjevali z glasbo, petjem, ritmičnimi gibi, obrazno mimiko in kretnjami rok. V obdobju gibanja bhakti so pomemben del plesnega izročila postale zgodbe o Radhi in Krišni. Pozneje se je kathak razvijal tudi na mogulskih in severnoindijskih kraljevih dvorih, kjer je pridobil prefinjeno eleganco, dovršene obrate in nove glasbene, pesniške ter estetske vplive. V njem se zato na poseben način prepletajo različne kulturne plasti severne Indije.

Oblikovalo se je več tradicionalnih šol oziroma gharan. Najbolj znane so Lucknow, Jaipur in Banaras oziroma Varanasi gharana. Posamezne šole se razlikujejo predvsem po poudarku na izraznosti, ritmični virtuoznosti, delu nog, obratih ali pripovedovanju, vendar se njihove značilnosti v sodobnem poučevanju in zvajanju pogosto tudi dopolnjujejo.

Zgradba plesa

Kathak združuje dva temeljna plesna vidika:

• nritta – čisti oziroma abstraktni ples, pri katerem so v ospredju ritem, tehnična natančnost, plesne kompozicije, delo nog in obrati;
• nritya – izrazni in pripovedni ples, pri katerem plesalka ali plesalec s telesom, obrazno mimiko, pogledi in kretnjami rok izraža čustva ter predstavlja vsebino pesmi ali zgodbe.

Pomemben element kathaka je tatkar, osnovno ritmično delo nog. Plesalci z udarci stopal ustvarjajo natančne ritmične vzorce, ki se povezujejo z ritmičnim ciklom – talo. Na gležnjih tradicionalno nosijo zvončke, imenovane ghungroo, katerih zvok poudari vsak udarec stopala in postane del glasbene spremljave.

Ritem, ravnotežje in izraznost se v kathaku povezujejo v celoto.

Za kathak so značilni tudi:

• chakkarji – hitri, tekoči in nadzorovani obrati;
• hasta oziroma mudre – kretnje rok, ki imajo estetsko ali pripovedno vlogo;
• abhinaya – izrazno pripovedovanje z obrazom, očmi, rokami in celotnim telesom;
• boli – ritmični zlogi, ki jih plesalec najprej izgovori in nato odpleše;
• tukre, tihai, tore in parani – različne ritmične in plesne kompozicije;
• tihai – ritmični vzorec, ki se trikrat ponovi in se praviloma zaključi na prvi dobi ritmičnega cikla, imenovani sam.

Kathak se najpogosteje izvaja ob severnoindijski klasični oziroma hindustanski glasbi. Ples tradicionalno spremljajo tabla, harmonij, sarangi, sitar ali flavta, pomembno vlogo pa imajo tudi petje, recitiranje ritmičnih zlogov in zvok plesalčevih zvončkov.

Kostum

Kostum za kathak je eleganten in zasnovan tako, da poudari pokončno držo, delo nog ter kroženje blaga med obrati. Ženski kostum je lahko sestavljen iz dolgega, širokega krila oziroma lehenge, bluze choli in šala dupatta. Druga pogosta oblika je dolgo, razširjeno oblačilo anarkali, pod katerim plesalka nosi ozke nagubane hlače churidar. Moški lahko nosijo kurto oziroma dolgo tuniko v kombinaciji s churidarjem ali tradicionalni dhoti. Kostum dopolnjujejo nakit, urejena pričeska in odrsko ličenje, najpomembnejši plesni dodatek pa so zvončki ghungroo, ki se zavežejo okoli gležnjev.

Kostum in nakit poudarjata eleganco, gibanje ter odrsko izraznost.

Na rednih začetnih plesnih urah poseben kostum ni potreben. Primerna so udobna oblačila, ki omogočajo neovirano gibanje in pri katerih učiteljica lahko opazuje pravilno telesno držo ter položaj nog. Kathak se praviloma vadi bos. Kako poteka plesna ura? Plesna ura se začne z nežnim ogrevanjem, ozaveščanjem telesne drže ter pripravo stopal, gležnjev in kolen. Sledijo osnovni položaji telesa, gibi rok, koordinacija, usmerjanje pogleda in vaje za ravnotežje.

Pomemben del ure je namenjen učenju osnovnega ritmičnega dela nog – tatkarja. Plesalci se učijo poslušati in razumeti ritem, šteti dobe ter povezovati udarce stopal z izgovarjanjem ritmičnih zlogov. Postopoma spoznavajo severnoindijske ritmične cikle, zlasti tintal oziroma teental, ki obsega šestnajst dob. Tehnične vaje vključujejo tudi hojo in premikanje po prostoru, gibe rok in dlani, pravilno uporabo pogleda, osnovne obrate ter krajše ritmične kompozicije. Pri nadaljnjem učenju se dodajajo zahtevnejše kombinacije, spremembe hitrosti, improvizacija, ritmična igra ter usklajevanje dela nog, rok, telesa in oči.

Vaja razvija koordinacijo, telesno zavedanje, izraznost in občutek za prostor.

Drugi pomemben del kathaka je izraznost. Skozi abhinayo se učimo izražati različna čustva in razpoloženja ter s plesom pripovedovati zgodbe. Pri tem razvijamo obrazno mimiko, občutek za glasbo, domišljijo in sposobnost odrske komunikacije. Plesna ura se običajno zaključi s ponovitvijo naučene plesne kompozicije ter s sprostitvijo in raztezanjem. Začetno znanje plesa ni potrebno. Program se prilagaja sposobnostim skupine, posamezni elementi pa se razlagajo in vadijo postopoma. Kathak razvija občutek za ritem, koordinacijo, ravnotežje, telesno zavedanje, vzdržljivost, koncentracijo, spomin in izraznost. Primeren je za vse, ki jih privlačijo indijska kultura, glasba, ritmično gibanje in pripovedovanje skozi ples.